I. Les in gozdovi Koroške:

Slovenija je 3. najbolj gozdnata država Evrope, Koroška pa s 67 odstotki gozda sodi med najbolj gozdnata območja naše države. Področje je reliefno močno razgibano, njen osrednji del pa sestavljajo doline treh rek: Drave, Meže in Mislinje. Pokritost z gozdovi znaša na Koroškem 68%, v njih pa je največ iglavcev (smreka, jelka, bor in macesen). Med listavci je največ bukve.

Zanimivo:

GOZDNE UČNE POTI

Na Koroškem imamo različne gozdne in naravoslovne učne poti s katerimi upravlja Zavod za gozdove skupaj s partnerji.

 

  • Navrški vrh (Ravne na Koroškem)
  • Pistrov grad (Vuzenica)
  • Plešivec (pobočja Uršlje gore)
  • Rahtelov vrh (Slovenj Gradec)
  • Stari grad (Radlje ob Dravi)
  • Teber (Črna na Koroškem)
  • Tičnica (Slovenj Gradec)
  • Dravograd – Grad
  • Lopan (Mislinja)
  • Grašin Muta
  • Kapevald (Ribnica na Pohorju)

POSEBNA DREVESA

Najevska lipa

Najevska lipa raste v osrčju smrekovških gozdov nad Črno na Koroškem in je z nekajmetrskim (13,5 m) obsegom najdebelejša lipa v Sloveniji. Njena starost je okrog 750 let.

Sgermova smreka

Sgermova smreka s svojimi 61,80 metri višine kraljuje v radeljskem delu Pohorja in je verjetno najvišja smreka v Evropi. Stara je okrog 300 let, po obsegu meri 354 cm, kar pomeni, da meri njen premer nekaj več kot meter. Zadnja uradna meritve je bila 5.4.2006.

 

LICITACIJA VREDNEJŠIH SORT DREVES

 

Od leta 2007 poteka v začetku leta v Slovenj Gradcu licitacija vrednejših sortimentov lesa iz cele Slovenije. To je še posebej dobra priložnost za posebne skupine kupcev kot so: mizarji pohištva večjih vrednosti, izdelovalci glasbil, puškarji, modelarji, čevljarji...

 

II. Voda

 

Koroške vode imajo iz hidrološkega vidika pester obraz; tod najdemo vse od tektonske prelomnice v osrednjem delu koroških dolin, kar utemeljuje razmišljanja o koriščenju termalne vode, do vodo propustnega krasa (Uršlja gora, Peca) in nepropustnih silikatnih geoloških podlag na Pohorju. Morda prav v tem dejstvu tiči razlog, da je, po legendi, povodni mož preselil svoje jezero iz Uršlje gore na Pohorje?

 

Dušica Kunaver v svoji knjigi »Čar vode«, zapiše: »Ribniško jezero je bilo prej na vrhu Plešivca (Uršlje gore). Ko pa so postavili tam cerkev, je zvonjenje pregnalo Jezernika. Prestavil je jezero na veliko Kopo, ker pa se je tudi ondi včasih še slišal kak zvon, je pobral vdrugič svoje jezero in ga posadil na Jezerski vrh, kjer stojii še danes. Jezero ima dva otočka. Na teh otočkih se sonči včasih Jezernik ali pa se vozi, kakor v čolnu na blazinah šotnih mahov, ki jih veter goni po jezeru. Povodni mož ne trpi, da mu kdo kali jezero. Če mu vržeš kamen v vodo, se hudo razjezi in naredi nevihto.

 

Tako je nepropustna kamninska sestava pohorskih tal razlog za čudovita šotna barja in jezerca na Pohorju: Ribniško jezero na nadmorski višini 1490 m napaja le deževnica in Lovrenška jezera, ki jih sestavlja 20 jezerc ali barskih oken, je največje visoko barje v južni Evropi.

 

Pod Uršljo goro, nedaleč od Kotelj, pa počiva naravno, Ivarčko jezero, medtem, ko sodi Dravograjsko jezero med umetna akumulacijska jezera, saj je nastalo zaradi jezu, ki ga za svoje delovanje potrebuje HE Dravograd. Danes je dom preko 150 različnim vrstam ptic. Območje jezera je naravna vrednota državnega pomena, ekološko pomembno območje ter območje Natura 2000.

 

Na Pohorju najdemo zaradi sestave tal veliko vodnatih potokov. Uršljin vrh je pust in suh, vendar izpod vznožja prihaja kar nekaj potokov, ki si z lahkoto nadenejo hudourniški obraz. Legenda pravi, da je globoko v notranjosti Gore velik, skrit vodni rezervoar. Morda še večji od tistega pod Peco, ki daje pitno vodo ljudem v Mežiški dolini in v Podjuni, onkraj slovensko-avstrijske državne meje?

 

Sploh pa so že Rimljani prihajali po vodo na Koroško, k vrelcu blizu Kotelj. Poleg Rimskega vrelca najdemo blizu Raven še nekaj izvirov slatin, med katerimi je bila zelo znana še Tolstovrška slatina blizu Podklanca.

 

Rimski vrelec, »kiséva wuoda«

 

Kotuljska slatina jo imenujejo Korošci, pa »kiséva wuoda« tudi. Nekoč so jo imenovali Kärntner Römer-Quelle in Fonte Romana della Carinzia. To krasno vodo izpod Uršlje gore, za katero, tako legenda, naj bi jo odkrila ljubezen. Njena čista alkalična in brezžveplena sestava je pravi balzam za slabokrvnost, želodčne težave, problematično ožilje, obolenja ledvic, diabetes..., kar so vedeli že nekdaj in prihajali sem po zdravilo. Vodno zdravilo je bila velika vrednota, skrivni nasvet, predvsem pa izjemna znamenitost kraja. Kotuljsko mineralno vodo so v steklenicah pošiljali v svet, na dvore in na naslove aristokracije. Cvet planike, ki je bil zaščitni znak zdravilne koroške vode, pa je pričal za njeno čistost in zdravilno moč.

 

Prvi, ki je že leta 1877 začel kotuljsko slatino izvažati, je bil njen lastnik, nemški podjetnik Steinhäubl. Kopališču je nadel ime »vojvodska kopel«, letovišče samo pa poimenoval po dejstvu zgodovine, Rimski vrelec. Tod blizu je namreč potekala rimska cesta med Celeio in Virunom, glavnim mestom rimske province Noricum.

 

Tudi naslednji lastnik, Schütz, je v vodi pod Goro videl odlično priložnost za posel in postavil temeje turizma, o čemer pričajo turistični prospekti iz tistega časa, ki Rimski vrelec na Koroškem, povzdigujejo kot pomembno zdravilišče, odličen naslov za pridobivanje in nego zdravja, ter predvsem kot biser in prihodnost koroške dežele. Rimski vrelec je postal zdravilišče in letovišče, vedno novi objekti in pestra ponudba (tople zdravilne kopeli, potočna kopel v sobi, obredno pitje vode,...) pa so postajali vse bolj poželen kraj zdravja in dobrega počutja. Vodo so uporabljali za zdravilne tretmaje in stekleničenje tako intenzivno, da so lahko domačini prihajali ponjo samo še preko poldneva, pa še to samo, če so si predhodno to z delom zaslužili; moški so za slatino morali pol dneva kositi, ženske pa so prišle do vode zgolj po celodnevnem delu na polju.

 

Danes je podoba Rimskega vrelca takšna, kot, da bi čez poslopje završal velik rušilni veter. Njegova voda, ki se občasno zaradi nepazljivosti okoliških kmetov spremeni v nepoželjivo tekočino, pa ob normalnem stanju, še vedno privablja ljudi, ki s steklenicami hodijo po »železno vodo« in jo tovorijo do svojih domov blizu in daleč. Kar Rimskemu vrelcu ni hudega storila človeška brezbrižnost in sama denacionalizacija, ji je prizadela še občinska prodaja Rimskega vrelca ruskemu podjetju Abidopharma. Ta z vodo in poslopjem nekdanjega letovišča, nikoli ni imel resnih namenov.

 

Kotuljska slatina še vedno teče. Ima poseben vonj in okus, a za mnoge, še danes pomeni pravi eliksir življenja. Kdor pride do nje z lastnim kozarcem, bo zaslutil, zakaj so nekdanji lastniki izvir čuvali in ga promovirali kot turistično priložnost Koroške.

 

III. Zemlja

 

Besede: zemlja, prst, ilovica..., in kar je še podobnih izrazov, nosijo le redko poleg pomena samega, še tako intenzivno čustvo strahospoštovanja do tega elementa, ki omogoča življenje, kot ga najdemo v delih koroških literatov, ljudski pesnikov in bukovnikov. Kot da so brazde, polja in odori zlate zibeli življenja in preživetja, po nekdaj bolj ko ne skopih koroških hribih, strminah in ravneh. Zemlja je bila na Koroškem od nekdaj spoštovana dobrina, ki so jo nemalokdaj zbirali v koše in na ramenih nosili tja od koder je zdrčala. Zemlja je bila preživetje, maternica obstoja družin, posvečen kos zemlje, o čemer današnji človek, omamljen od virtualnega sveta, ve zelo malo. Korošci so bili od nekdaj tesno navezani na zemljo. Zemlja je bila zaklad. Lastnina ali najem v vseh oblikah, vedno je zemlja predstavljala boj za preživetje in trdo delo. In edini izhod! Danes je drugače.

 

Zemlja po vseh treh koroških dolinah se v obliki polj in pašnikov vse bolj umika novim poslopjem in cestam, ter ostaja ohranjena v podobi njiv, polj in travnikov le še po kmetijah, največkrat hribovskih. Te so razseljene po vrhovih hribov in ob vznožjih gora, daleč vsaksebi, pravi celki – krajevna in gospodarska celota. Tržne proizvodnje žit že dolgo ni več. Žita (predvsem pšenico in rž) in predvsem krompir, kmetje sejejo in sadijo le še za samooskrbo.

 

Zato pa koroška hrana in predvsem koroški, pravi rženi, črni kruh, zbujajo vedno večje zanimanje. Pripravljen v krušni peči, po starem, nenapisanem receptu, je še po nekaj dneh nespremenjen in enako okusen kot prvi dan. Koroška kuhinja tudi še premore jedi, ki so drugod že izginile iz jedilnikov, saj njihova priprava terja precej znanja in časa. Prava posebnost so klocavi nudlni (najboljše dobite v gostilni na koncu sveta – pri Škrubiju, kjer Peter Lenče iz Podpece pri Črni na Koroškem, kuha po recepturi svoje babice in pri tem lista po več kot 80 let starih kuharskih zapiskih) in kipjenki (odlično jih pripravljajo na Smučkoči pod Uršljo goro). In zanimi so mavžljni, mežerli, koroški žganci in še veliko drugih jedi.

 

Dušica Kunaver v knjigi »Slovenske pesmi, šege in panjske končnice«, vezano za zemljo, zapiše:

 

»Če koroško dekle ni imelo ženina, je na kresno noč stopila k brezovemu grmu in govorila:

 

Beza, beza, daj moža,

 

le mladá, nikar stará!

 

Če pa je bila še bolj radovedna in je želela vedeti tudi, ali se bo omožila na kmetijo ali na kajžo, je dala v kresni noči pod zglavje klas ječmena, rži in pšenice. Če je zjutraj, ko se je prebudila, najprej zagrabila za ječmenov klas, je to pomenilo, da ji kajža ne uide. Pšenica in rž sta pomenila ženitev na kmetijo.«

 

IV. in V. Ogenj in Metal

 

Ogenj skozi celo zgodovino človeštva nepogrešljivo spremlja življenje človeka. Greje ga, omogoča pripravo hrane, predstavlja pa tudi orožje in neti vojne... Ujet v v življenje človeka v zadnjih stoletjih, je omogočil industrijski razvoj, medtem, ko danes, ko za človeka ne igra več vloge preživetja, podčrtavajo njegovi plameni praznično kurjenje kresa, gurmansko zadovolsjtvo ob žaru ali romantično razpoloženje ob kaminu!

 

Ogenj je ostal v zapisanih pripovedkah, vražah, legendah in šegah.

 

Dušica Kunaver v knjigi »Slovenske pesmi, šege in panjske končnice«, zapiše:

 

»Poganski narodi so verjeli, da lahko ogenj (toplota in svetloba ognja, ki gori na visokih hribih, soncu čim bliže) pomaga soncu v njegovem boju z mrazom in temo. Kresovi so zato goreli pomladnemu soncu v pomoč, v visokem poletju, da bi sonce ohranilo svojo moč in tedaj, ko je slabotno sonce umiralo sredi zimske teme in mraza.«

 

In nadaljuje: »Korošci so med kresovanjem spuščali s hribov v dolino ognjena kolesa. Kolo – od nekdaj simbol sonca. Ta šega je bila na Koroškem živa do sredine 19. st.. Kolo so ovili s predivom in suhim dračjem, vtaknili skozenj drog, kolo zažgali in zdrveli z njim po hribu navzdol. Pomen te šege je pomoč soncu, da bi se vrtelo naprej; ob kresu je pač obstalo.«

 

Ogenj je za Koroško pomenil razvoj industrije.

 

Pisalo se je leto 1620, ko je Koroška zažarela v ognju, ki ji je rezal kruh. Takrat so postavili prve fužine (izraz fužina se je razvil iz latinskega izraza officina: delavnica, kovačnica, ognjišče), kar pomeni, da so po dolini zrastle topilnice in predelovalnice železove rude. Fužinarstvo je zarisalo v podobo pokrajine pečat gospodarske dejavnosti pridobivanja in predelovanja kovin, predvsem železa, v polizdelke in v končne izdelke. Dobro razvito je bilo železarstvo, rudarjenje, kuhanje oglja, gozdarjenje in obrtno kovaštvo.

 

Prve kovačnice in žebljarne so se v Mežiški dolini pojavile okoli leta 1774. Leta 1807 kupijo Guštanjske obrate, kot prve v dolini, grofje Thurni, ki so izdelke prodajali v Italijo, Grčijo, Turčijo, Sirijo, Egipt, kasneje tudi v Brazilijo, na Bližnji in Daljni vzhod in Rusijo.

 

Po I. sv. vojni je grof Thurn prevzel jugoslovansko državljanstvo in ostal lastnik ravenske železarne. Tovarno je povezal z delniško družbo bratov Böhler na Dunaju in jo tako vključil v kompleks nemške oboroževalne industrije. Konec tridesetih let 20. stoletja so začeli v železarni poleg plemenitih jekel, po katerih so sloveli, izdelovati tudi končne izdelke za potrebe kmetijstva, prometa in železnice.

 

Po II. sv. vojni, znotraj Jugoslavije, postane železarna državna last. Guštanj dobi livarno in valjarno kvalitetnih jekel, mehanično delavnico za pnevmatska kladiva in kovačnico... Medtem, ko se železarna razvija (dobi še lužilnico, kalilnico, dvorano za izdelavo industrijskih nožev, kemijski laboratorij,...), Guštanj, leta 1952 dobi novo ime in postane Ravne na Koroškem. V 80-tih letih prejšnjega stoletja je železarna Ravne na višku svoje moči, zaposljuje preko 6000 ljudi in je pojem kakovostnih jekel.

 

Leta 1992, ko je bila Slovenija na začetku svoje nove, samostojne poti, ko je pridobivala diplomatska priznanja drugih držav in se začela včlanjevati v mednarodne organizacije, se je Železarna Ravne iz do tedaj enotnega podjetja, razdelila na nova proizvodna in storitvena podjetja.


Organizatorji

Društvo Solzice -